Shranjeno v galeriji
Čas, ki ga z veseljem zapravljaš, ni zapravljen čas.
– Marthe Troly-Curtin, Poročena Phrynette
Dostikrat sploh ne opazim, kako dobro se imam v življenju. Koliko trenutkov preživim z ljudmi, ki jih imam rada in kako malo je potrebno, da uživamo. V resnici je ključnega pomena res samo ena stvar. Da smo vsi tam. Vsi prisotni in relativno prisebni.
V današnjem svetu nam konstantna povezanost daje lažno prepričanje, da smo ves čas povezani z ljudmi, ki jih imamo radi in se zato manjkrat dejansko srečamo v živo. Redkokdaj si vzamemo čas, da se dejansko srečamo. Druženje je ena mojih najljubših stvari in verjamem, da v njej nisem edina. Druženje in pa pogovor. Vedno si želim, da bi trajal samo še malo dlje, samo še malo, da se čisto vse pogovorimo. Pa skupaj preživimo cel dan, pa še vedno ni dovolj. Vsakič si želim še več. In še dobro, da je tako. Tako vem, da res cenim vsa ta druženja, vse te pogovore in vse te ljudi.
Nedavno sem šla skozi svojo galerijo na telefonu in odkrila, koliko je bilo v zadnjih letih takih trenutkov. V katerih sem se počutila sproščeno in brez skrbi, v katerih se nisem ukvarjala s tisoč in eno nalogo, ki jo moram oddati, ali kosilom, ki se ga je treba spomniti, ga skuhati in še pojesti. V tistih trenutkih sem samo obstajala. Avtentična jaz.
Vsemu navkljub pogosto pozabim na te trenutke. Ostanejo pač skriti v moji galeriji in ne vidijo beline dneva. To je, če so bili sploh fotografirani. Če niso bili, se bojim, da so izgubljeni za vedno. Ves čas si pravim, da moram natisniti te fotografije, da jih ne izgubim, da ne ostanejo le biti računalniškega spomina, a s tem odlašam in leta minevajo. Biti pa ostajajo in se spreminjajo v gigabajte in terabajte, jaz pa jih nikakor ne natisnem.