Moj jezik, moja osebnost
Ni bilo, da bi si bil Henry manj podoben v angleščini. Manj podoben si je bil na glas. Njegov materni jezik je bila misel.
-Maggie Stiefvater, The Raven King
Verjetno marsikdo pri sebi opazi, da ko govori drug jezik, prevzame drugo osebnost. Ni nujno, da so to neke radikalne spremembe, ampak so dovolj, da se opazi. Pri sebi opažam, da sem v angleščini precej bolj pogumna; v smislu, da precej manj razmišljam o posledicah svojih besed. Pa s tem ne mislim, da sem nesramna ali predrzna, samo upam si stvari, ki jih drugače nikoli ne bi. Medtem ko sem v srbohrvaščini precej bolj zadržana in v resnici ne govorim pretirano.
Moja teorija je, da je to odraz časa, v katerem smo obstajali v tem jeziku, ko smo ga največ uporabljali. Tudi osebnosti v teh jezikih se spreminjajo skupaj z nami. Do neke mere ima seveda tudi jezik sam, njegov zven in intonacija ter tempo vpliv na to, kakšno osebnost imamo v tem jeziku, vendar mislim, da imamo precej večji vpliv mi sami.
To pa ne velja, za naš materni jezik. Ta je neprimerljiv vsem ostalim jezikom, ki jih govorimo, in iskreno verjamem, da smo v tem jeziku najbolj avtentično mi sami. To je nekaj, česar se ne da prilagoditi, razen če začnemo tudi razmišljati v drugem jeziku.