Srček na kapučinu in skrivalnice z neznanci
Niso vsi, ki tavajo, izgubljeni
-J.R.R. Tolkien, Gospodar prstanov: Bratovščina prstana
Zakaj si ne dovolimo delati napak? Zakaj vztrajamo pri tem in si ne upamo tvegati?
Zadnje čase na svoji časovnici vidim vse več ljudi, ki so si upali. Na poti izboljšanja samega sebe, verjetno sledijo neki knjigi, se grejo t. i. terapijo zavrnitve. V enem mesecu poskusijo biti čim večkrat zavrnjeni, to pa dosegajo na raznorazne načine, po navadi tako, da se lotijo nekih absurdnih stranskih nalog, ki vključujejo učenje ustvarjanja popolnega srčka na kapučinu in skrivalnice z neznanci. Vse v upanju, da jim čim več ljudi reče ne. Kar v večini opazijo, vsaj tisti, ki jih jaz vidim, je, da jim presenetljivo veliko ljudi ne reče ne. Torej zakaj se tako zelo bojimo vprašati? Kaj je najhujše, kar se lahko zgodi? Da nam rečejo ne? Pa poskusimo še enkrat. Nekdo bo že rekel ja. Dovolj nas je na tem svetu.
Jaz imam bolj težavo, da ne vem, česa bi se lotila. Nimam nekih zabavnih želja, ki bi se lahko končale v dobri zgodbi. Nisem oseba, ki ima nekonvencionalne želje. Bojim se, da sem precej nezanimiva v tem aspektu. Tako tudi ta poplava stranskih nalog ne pomaga najbolj. Gre za koncept naključnih nalog, ki so same sebi namen in nikakor ne vplivajo na glavno nalogo v življenju. Na tej točki je ključno, da se ne vprašamo, kaj je glavna naloga. Stranske naloge so same sebi namen in jih posamezniki počnejo samo zato, ker se jim to zdi zabavno, jim, da nekaj drugega za delat in jih spravi iz rutine, v katero smo, morda nezavedno, tako zelo radi vpleteni ljudje. Ideja stranskih nalog mi je zelo všeč, ampak najdem težavo v tem, da ne vem, česa bi se lahko lotila. Vse me zanima, a sem na žalost navznoter perfekcionist in se zelo težko lotim zadev, v katerih nisem že takoj dobra, cel čar stranskih nalog pa je, da se lotiš nečesa novega.