Spomini na maturo
Bog me ni pošlatal
-Andrej Hieng, Čudežni Feliks
Med iskanjem slike za naslovnico tegale stvora sem naletela na fotografijo tega citata, ki me je nasmejal in nekako posledično tudi spravil v podoživljanje maturantskih travm, ki so bile branje te knjige.
Po zadnjih informacijah ima ta knjiga na današnji dan (10.2.2026) na Goodreads oceno 2.13 od 5, kar se mi zdi strašno radodarno. Po prebranem prvem komentarju, pa sem se spomnila zakaj točno mi ta knjiga ni bila všeč. Kljub vsemu sem ji dala oceno dve zvezdici, ker nekako nisem imela srca katerikoli knjigi dati samo eno zvezdico.
Žal me mika, da bi to literarno grozoto ponovno prebrala in podoživela travme, ki sem jih doživljala v poletju 2021 ob branju na plaži in kremženju, ki je šlo zraven, kot odziv na prebrano; me pa vse to privede do neizbežnega vprašanja: zakaj silimo mlade brati slabe knjige? Ali ni cilj, da bi ljudje čim več in radi brali? Si mar ne želimo ustvarjati posameznikov, ki znajo ceniti dobro literaturo in kritično razmišljati?