Kava na urniku
Čeprav so moji sosedje barbari, ti pa tako zelo daleč proč, sta na moji mizi vedno dve skodelici za čaj.
— John Fowles, The Magus
Kot večna pobudnica srečanj sem, v upanju, da bi se s prijatelji večkrat videla ali slišala, predlagala »mesečno kavo«. En termin, enkrat na mesec, ki ga imamo vsi v koledarju – brez skrbi, tudi za to sem poskrbela – v katerem si vsak naredi kavo in se »dobimo« na videoklicu. Približno ena ura, ki si jo vsak vzame, da si povemo, kaj je novega pri nas in poslušamo, kaj je novega pri drugih dveh.
Ne vem, kako se prijatelja počutita glede tega termina, ampak jaz sem pri sebi opazila, da se cel teden prej veselim tega dogodka, po kavi pa sem dobre volje še cel teden. Res ne počnemo nekih ekstra posebnih stvari. Samo vzamemo si čas in obstajamo skupaj.
Večino časa ne preživimo v isti državi, zato žal ni alternative, da bi se dobili v živo, ampak je ravno v tem čar, da se ne dobimo v živo in da nas skoraj nič ne more ustaviti. Ne glede na to kje smo, si pa ja lahko vzamemo tisto eno uro v mesecu, da se dobimo. Na neki način mi ta srečanja tudi prikličejo spomine, ko smo si čas za kavo vzeli v jedilnici srednje šole, samo da takrat srečanja niso bila tako načrtovana in nismo vsi mogli preveriti šestih koledarjev, če imamo čas. Tudi težave, ki smo jih imeli takrat, se zdaj zdijo prav banalne. Nihče nas ni opozoril, da bo tako hitro minilo.