Kava in piškot
Nisem ptica in nobena mreža me ne ujame: sem svobodno človeško bitje z neodvisno voljo.
― Charlotte Brontë, Jane Eyre
Ko se prvič preseliš na svoje, je najtežja stvar začeti uporabljati svojo svobodno voljo. Ugotoviš, da ni nikogar, ki bi od tebe nekaj pričakoval, imel neko mnenje o tem, kaj oblečeš, kaj, koliko in kdaj ješ. Misel je hkrati osvobajajoča in grozno strašljiva. Kaj narediš, ko lahko narediš vse?
Najlažje je začeti raziskovati meje svoje svobodne volje skupaj z nekom drugim. Ko sem živela v Turčiji, je bila istočasno na Erasmusu ena Italijanka in skupaj sva ugotavljali, da imava svobodno voljo. Da lahko počneva karkoli. Da naju nihče ne pozna in si naju nihče, v večmilijonskem mestu ne bo zapomnil, pa tudi, če se osmešiva. Nihče nama ne bo zameril, če greva v kavarno in tam sediva in govoriva dve uri. Ali pa če si poleg kave privoščiva še piškot. Če kupiva rože od prodajalke ob cesti ali se slikava z največjo znamenitostjo v mestu. Ko živiš sam, ugotoviš, da se nihče drug ne ukvarja toliko s tabo, kolikor se ukvarjaš sam s sabo. Saj nimajo časa, ko pa se morajo tudi oni ukvarjati s sabo.
Po tem razodetju pa je bilo kmalu konec semestra in vrnila sem se domov. Med poznane obraze in v ustaljene rutine. A ostalo je tisto hrepenenje. Tista želja, po nečem tujem, novem, osvobajajočem.